Kmetje se moramo zavedati, da imamo ob trenutnem stanju v parlamentu in vladi, kar se tiče kmetijstva pravzaprav samo dve možnosti: ali izvolimo svoje predstavnike v parlament in jih po možnosti dobimo tudi v vlado ali pa protestiramo na cesti. Včasih je potrebno tudi oboje. Za doseganje bistvenih sprememb po eni in/ali drugi poti pa je potrebno doseči čim večjo enotnost kmetov – enoten nastop različnih kmečkih organizacij v zadnjih mesecih je spodbuden – in se odlično organizirati. To nam dokazujejo ne le francoski, nemški in drugi kmetje, pač pa tudi naše lastne izkušnje:
1. ko smo 12. maja 1988 slovenski kmetje ustanavljali prvo povojno politično stranko Slovensko kmečko zvezo, se je zatreslo ne le pri takratnem kmetijskem ministrstvu, ampak celotni takratni socialistični slovenski vladi, odmevalo pa je tudi v Beogradu. Hitro so bile dosežene prve pozitivne spremembe za kmete in kmetijstvo.
2. Ko smo 1989 zaradi katastrofalno nizke cene mleka protestno množično brezplačno delili mleko po slovenskih mestih, smo pri vladi dosegli povišanja odkupne cene mleka.
3. Ko smo leta 1993 za več dni blokirali večino največjih slovenskih mejnih prehodov, smo za več kot desetletje obrnili stvari tako, da so se cene mleka, mesa, pšenice in nekaterih drugih kmetijskih pridelkov približale evropsko primerljivim cenam, uspešen štiridnevni protest pa je za daljše obdobje spremenil tudi odnos različnih vlad do slovenskega kmetijstva in podeželja. Ne smemo pa pozabiti, da je bilo takrat aktivno udeleženih več sto traktorjev, skupno pa na tisoče kmetov.
4. Na volitvah 1996 je bilo v DZ RS izvoljenih 19 poslancev SLS, med njimi veliko kmetov, agronomov in drugih poznavalcev problematike kmetijstva. Z realno politično močjo smo dosegli bistveno povečanje deleža kmetijskega proračuna na 1,5 % BDP Slovenije. Danes skupaj slovenska in evropska sredstva predstavljajo okoli 1,2 % BDP, od česar pa je pomemben delež namenjen za različne okoljske in druge programe, ki pogosto kmetu in kmetijstvu zelo malo koristijo. Takega političnega vpliva ne bi mogli doseči brez množične udeležbe kmetov na volitvah ter množične podpore takrat in danes edini kmečki stranki. Velike pozitivne premike smo takrat dosegli tudi zato, ker so tudi kmetijstvu nenaklonjeni politični nosilci v vladi in parlamentu vedeli, da smo organizirani tako dobro, da v tednu dni lahko blokiramo praktično karkoli v Sloveniji, če bi ugotovili, da se iz nas norčujejo, npr. tako, kot se pogosto norčujejo danes. Ob tem, ko se delijo milijarde za pomembne, potrebne in nepotrebne stvari, se kmetom vrže pogosto le drobtinice, za katere se potem kmetje skregamo: nižinski proti višinskim, veliki proti malim, ekološki proti konvencionalnim,…
380 milijonov dodatnih sredstev v kmetijstvu v obdobju 2023 – 2027, kar je bila enotna zahteva Sveta KGZS na pobudo naših svetnikov, je minimum od minimuma, če imamo resen namen, da povečamo samooskrbo z lokalno pridelano hrano ter ohranimo podeželje obdelano in poseljeno.
Vprašajte svoje otroke in druge mlade iz vašega okolja, zakaj se težko odločajo, da bi ostali na kmetiji, čeprav ste vi več rodov gradili svoje posestvo, ustvarjali kakovostno čredo, dokupovali zemljišča,… in bi ob modri kmetijski politiki imeli vse pogoje za uspešno in ustrezno donosno kmetovanje. Verjetno vam bodo poleg drugega povedali, da zato, ker ne želijo biti 365 dni v letu priklenjeni na svojo kmetijo, da bi lahko normalno preživeli, saj lahko za podoben ali boljši prihodek brez težav dobijo službo, ki jim bo omogočala, da so poleti vsaj 14 dni na morju, pozimi vsaj teden dni na smučanju in še ob vikendih z družino ali prijatelji na takem ali drugačnem oddihu ali drugem prijetnem dogodku.
Katere države imajo uspešno kmetijstvo, urejeno podeželje in tak interes mladih, da ne potrebujejo nobenih subvencij za mlade prevzemnike? Tiste, ki pri oblikovanju svoje kmetijske politike evropskih direktiv ne jemljejo kot izgovor za onemogočanje razvoja kmetij zaradi okoljskih razlogov, dobrobiti živali (ki je pogosto pomembnejša od dobrobiti človeka na kmetiji), zaščite zveri, uničujočo birokracijo itd. ampak kmeta spoštujejo kot tistega, ki jim zagotavlja hrano. Zavedajo, da jo danes lahko sicer ceneje uvozijo, toda potem jo jutri, če bi jo nujno potrebovali, zaradi kakršnihkoli izrednih razmer, ne bi imeli.
Ali se bomo torej slovenskih kmetje še pravočasno zbudili, stopili skupaj in ne bomo več hlapci birokratom, ampak ponosni gospodarji, ki spoštujemo druge ljudi, druge poklice, zahtevamo pa tudi spoštovanje zase in za svoj poklic?
Slovenska kmečka zveza pri SLS
Marko Cigler, podpredsednik
